Mogoče že nekaj dni odpiraš osnutek sporočila, ki bi ga rad poslal. Mogoče veš, da bi bilo dobro poklicati zdravnika, se prijaviti na razpis, vprašati za povišico ali končno reči: "To mi ni OK." In potem vidiš nekoga drugega, ki podobno stvar naredi skoraj mimogrede. Pokliče. Vpraša. Odide. Začne znova. Ti pa obstaneš. Premlevaš. Odlašaš. Morda se celo razjeziš nase in se vprašaš: "Zakaj je meni to tako težko? Pa sej je čisto simpl"

Včasih se ne jezimo več samo zaradi tega, kar se je zgodilo. Jezimo se še nase, ker smo spet popustile, ker nismo pravočasno spregovorile, ker smo naredile isto napako ali ker nismo zmogle tako, kot smo od sebe pričakovale.

"V službi znam reševati probleme, se pogajati in voditi. Ob partnerju pa sem, kot da bi se mi izklopili možgani."

Pri 25 letih si morda mislimo, da bo razhod bolel manj, ko bomo starejši. Da bomo imeli več izkušenj, bolje poznali sebe in hitreje razumeli, da konec zveze ni konec sveta. Toda raziskave kažejo nekaj precej bolj zanimivega: starost sama po sebi ne pomeni, da bo razhod manj boleč.

V novo zvezo zato pogosto vstopamo bolj previdno, z več premisleka in morda tudi z nekoliko več zadržanosti. Pri izbiri partnerja nas ne vodijo več isti kriteriji kot v mladosti, ko je bilo dovolj, da se nam je nekdo zdel lep, priljubljen ali preprosto "hud." Z leti začnemo iskati nekaj globljega, bližino, razumevanje, varnost in občutek, da smo ob nekom lahko resnično to, kar smo.

Potem pa pride razhod. Ker ne najdemo skupne poti. Ker se ne počutimo več razumljene. Ker odnos ni več tako varen, nežen ali ljubeč, kot bi si želeli. In takrat se pojavi vprašanje: Zakaj me še vedno tako boli, če imam toliko več izkušenj in sem bil tokrat bolj previden?
 

Jutri pa res začnem. Ponedeljek je, nov mesec, morda celo rojstni dan tista prava prelomnica. Ali pa je bilo ravno novo leto in z njim čas za velike spremembe. Zelo hitro se prepoznamo v teh obljubah, ki si jih damo. Toda kako priti od tistega "skoraj začetka" do dejanskega dejanja?

Morda problem ni v tem, da ne znate začeti. Morda ste se samo naučili začetek vedno prestaviti na dan, ko bo vse lažje.
 

Vsi poznamo tisti občutek, ko bi najraje zakričali, a namesto tega le stisnemo zobe in se nasmehnemo. Sodobno življenje od nas pogosto zahteva, da smo "močni", da ne povzročamo konfliktov in da vedno ohranimo mirno kri. A ta navidezna moč ima svojo ceno. Ko čustva potlačimo, ne izginejo, se le preselijo globlje.

Se vam pogosto dogaja, da ob obisku ali klicu mame občutite nepojasnjeno napetost, jezo ali celo zamero, pa sploh ne veste, od kod izvirajo ti občutki?

Poznate tisti neprijeten občutek, ko ste ravnokar rekli "da" nečemu, česar v resnici sploh niste hoteli? Ko ste prevzeli nalogo, ki ni vaša, ostali na zabavi, ki vas je izčrpavala, ali zamolčali svoje mnenje, samo da ne bi nikogar razjezili? Niste sami.

Včasih se nam zdi, da za skrb zase potrebujemo veliko časa, popoln urnik, miren dom, motivacijo, ki nikoli ne popusti, in življenje, v katerem se vse odvija po načrtu. A če smo iskreni, večina dni ni takšnih.