Zakaj je meni tako težko narediti korak, ki ga drugi naredijo tako zlahka?

Isti korak za različne ljudi ne pomeni iste stvari

Od zunaj je dejanje videti preprosto. Poslati prijavo je samo klik. Reči ne je samo stavek. Oditi iz odnosa je samo odločitev.

Toda v resničnem življenju korak skoraj nikoli ni samo korak.

Zate lahko prijava za novo službo pomeni možnost zavrnitve. Pogovor s partnerjem lahko pomeni strah pred prepirom. Klic zdravniku lahko sproži nelagodje pred tem, da bi izvedela nekaj, česar še ne želiš slišati. Tudi povsem majhna sprememba lahko v sebi nosi večje vprašanje: Kaj če mi ne uspe? Kaj če razočaram druge? Kaj če se pokaže, da nisem dovolj?

Druga oseba morda tega istega koraka ne doživlja skozi enak filter. Morda ima več podpore. Morda je podobno stvar že naredila večkrat. Morda trenutno spi bolje, nosi manj skrbi ali pa zanjo izid nima enake čustvene teže.

Ko se primerjamo, navadno primerjamo svoj notranji svet z zunanjim vedenjem druge osebe. Vidimo njen korak, ne vidimo pa njenega strahu, zgodovine, pomoči, neuspešnih poskusov ali časa, ki ga je potrebovala, da ga je naredila.

Več o kritiki oz. jezi nase, si preberi članek: Zakaj sem jezna nase? Ko postanemo sami sebi največji kritik
 

Včasih se ne bojimo koraka, ampak občutka, ki ga povezujemo z njim

Pretekle izkušnje tiho oblikujejo pričakovanja glede novih situacij. Če si bila v preteklosti pogosto kritizirana, lahko danes težje izraziš svoje mnenje. Če si doživela bolečo zavrnitev, lahko naslednjo pričakuješ že vnaprej. Če v tvojem okolju napake niso bile sprejete, lahko nov izziv hitro doživiš kot preizkus lastne vrednosti.

To ne pomeni, da za vsako današnjo stisko najdemo en sam vzrok v preteklosti. Pomeni pa, da se naši možgani učijo iz izkušenj. Poskušajo predvideti, kaj bi se lahko zgodilo, in nas obvarovati pred ponovitvijo neprijetnega občutka.

Zato včasih ne odlašaš zato, ker ne bi vedela, kaj narediti. Morda zelo dobro veš. Ustavi te možnost, da bi znova čutila sram, osamljenost, nemoč ali razočaranje, ki ga z določenim korakom povezuješ.

Ko je nekaj za nas povezano z negotovostjo, zavrnitvijo ali možnostjo napake, se lahko aktivira stresni odziv. Takrat ni nenavadno, da se misli zožijo, telo napne, pozornost pa se usmeri predvsem na to, kaj bi lahko šlo narobe.
 
 

Želja po spremembi še ne pomeni, da imaš v tistem trenutku tudi kapaciteto zanjo

Lahko si nekaj resnično želiš in se hkrati ne moreš premakniti. V tebi sta lahko hkrati dve resnični težnji. En del si želi spremembe, ker mu sedanja situacija ne ustreza. Drug del si želi varnosti, predvidljivosti in zaščite pred neprijetnimi posledicami. Noben od teh delov ni tvoj sovražnik.

Pomembno je tudi, da vsakega odlašanja ne razlagamo s tesnobo ali preteklimi ranami. Včasih človeka ustavijo utrujenost, preobremenjenost, pomanjkanje spanja, žalovanje, preveč odprtih nalog, težave z zbranostjo ali preprosto to, da naslednji korak še ni dovolj jasen. 
 

Kako si pomagati, ko se znova ustaviš

Ko se ustaviš, se ne poskušaj takoj prisiliti v akcijo. Najprej poskusi razumeti, kaj se v tebi dogaja. Včasih že to, da prepoznaš, česa se pravzaprav bojiš, nekoliko spremeni odnos do naslednjega koraka.

Odgovori si na spodnja vprašanja:
1. Kaj si predstavljam, da se bo zgodilo?
Poskusi čim bolj konkretno. Je to strah pred zavrnitvijo, osramotitvijo, konfliktom, neuspehom ali tem, da boš morala potem narediti še več?
2. Kaj od tega je dejstvo in kaj napoved?
Morda je res, da druga oseba lahko reče ne in te bo prizadelo. Ni pa dejstvo, da to pomeni da se ne boš znala pobrati.
3. Kaj bi naredila, če bi se zgodil izid, ki me ga je strah?
Tu ne iščeš popolnega načrta. Dovolj je prva opora: koga bi poklicala, kaj bi si rekla, kaj bi uredila najprej ali koliko časa bi potrebovala, da se umiriš.
4. Kateri je najmanjši naslednji korak?
Ne išči celega načrta. Poišči dejanje, ki traja pet ali deset minut in te premakne za en odstotek bliže.
5. Kaj bi ta korak naredilo malo varnejši?
Včasih pomaga, da nekdo sedi ob tebi, ko pošiljaš sporočilo. Včasih si pomagaš z osnutkom stavkov. Včasih pa je najbolj pošten odgovor ta, da si danes preutrujena in da boš korak naredila jutri, ob točno določeni uri.
 

Ne govori si stvari, ki jih ne bi rekla prijateljici

Ko nam ne uspe narediti koraka, se pogosto pojavi trd notranji glas: "Spet kompliciraš." "Drugi bi to že zdavnaj rešili." 

Tak govor redko ustvari več poguma. Pogosteje doda sram, sram pa človeka še lažje ustavi.
Poskusi namesto tega z nekoliko bolj resničnim stavkom: "To mi je trenutno težko. Kljub temu lahko naredim majhen korak."
 
Morda se to ne sliši kot velika sprememba. Vendar je velika razlika med tem, da si rečeš: "Z mano je nekaj narobe," in tem, da si rečeš: "To mi je težko, pa lahko poskusim na način, ki ga zmorem."
 

Zaključek

Nekdo drug morda z lahkoto naredi korak, ob katerem ti obstaneš. Ti pa lahko brez večjih težav narediš nekaj, česar si ta ista oseba še predstavljati ne more.

Pogum namreč ni vedno videti kot odločna poteza brez strahu. Včasih je pogum to, da pošlješ eno sporočilo, čeprav ga trikrat popraviš. Da izrečeš en iskren stavek. Da si priznaš, da nečesa sama ne zmoreš več. Ali pa da poskusiš znova, čeprav te je prejšnja izkušnja bolela.

Majhen korak ni goljufanje. Je način, kako si omogočiš novo izkušnjo. Vsakič, ko narediš nekaj kar ti je bilo prej težko, svojim možganom ponudiš novo informacijo. Postopoma lahko začnejo to situacijo dojemati drugače, kot nekaj, kar ni več tako neznano, ogrožajoče ali težko kot je bilo nekoč.

Prav pri tem ima pomembno vlogo nevroplastičnost ali sposobnost možganov, da se skozi izkušnje spreminjajo in prilagajajo.

Več o tem, kako deluje nevroplastičnost in kako se razlikuje od NLP-ja, si lahko prebereš v članku: Nevroplastičnost in NLP: kakšna je razlika in kaj dejansko deluje?

 

Pogosta vprašanja