Morda po pogovoru z nekom znova in znova premlevamo, kaj bi morale reči. Morda odlašamo z odločitvijo, za katero vemo, da bi bila dobra za nas, nato pa se obsojamo, ker se nismo premaknile. Takrat se hitro pojavi vprašanje: "Kaj je narobe z mano?"
Zakaj sem jezna nase, tudi ko vem, da bi lahko ravnala drugače?
Včasih zelo dobro vemo, kaj bi bilo smiselno. Vemo, da bi morale reči ne. Vemo, da bi se morale ustaviti, prositi za pomoč, oditi prej ali se lotiti naloge. Pa tega v tistem trenutku ne naredimo.
Ta razkorak med tem, kar vemo, in tem, kar zmoremo, ni nujno znak pomanjkanja volje. Ko smo utrujene, pod pritiskom ali nas je strah konflikta, lahko težje dostopamo do načinov odzivanja, ki bi si jih v mirnejšem trenutku izbrale drugače. Zato se včasih umaknemo, molčimo, odlašamo ali se prilagodimo, čeprav vemo, da bi si želele ravnati drugače. K temu lahko prispevajo čustva, pretekle izkušnje, naučene navade, pričakovanja in trenutne okoliščine.
Kaj se lahko skriva za jezo nase?
Pogosto se jeza nase začne pri previsokih pričakovanjih. Če od sebe pričakujemo, da bomo vedno zbrane, uspešne in odločne, lahko vsako napako doživimo kot dokaz, da nismo dovolj dobre. Namesto priložnosti za učenje postane napaka sodba o naši vrednosti. In prav ta občutek, da bi morale ravnati drugače, nas lahko vodi v naslednji vir jeze nase – občutek, da nismo znale poskrbeti zase.
To se pogosto pokaže v trenutkih, ko ne postavimo meje, ne povemo, kar si v resnici mislimo, ali sprejmemo nekaj, česar si ne želimo. Pozneje se jezimo nase, ker smo spet molčale ali ugodile drugim. Toda v ozadju je lahko strah pred konfliktom, zavrnitvijo ali izgubo odnosa. Ohranjanje miru se nam je v tistem trenutku zdelo varnejše kot postaviti se zase.
Če se takšne situacije ponavljajo, se lahko začne krepiti tudi glas, ki nas nenehno obsoja.
Ta glas imenujemo notranji kritik. Pogosto se oblikuje skozi izkušnje, v katerih smo bile kritizirane, primerjane z drugimi ali smo imele občutek, da si moramo ljubezen in priznanje zaslužiti. Sčasoma lahko prevzamemo ta merila in jih začnemo uporabljati proti sebi. K temu prispevajo tudi perfekcionizem in družbeni pritiski, da moramo biti vedno uspešne, učinkovite in kos vsem zahtevam.
Toda stroga samokritičnost nam ne pomaga nujno, da ravnamo bolje. Včasih nas le še globlje potisne v občutek krivde.
Seveda pa vsaka jeza nase ni škodljiva. Včasih nas opozori, da smo nekoga prizadele, prelomile obljubo ali ravnale v nasprotju s svojimi vrednotami. Težava nastane, ko se iz koristnega signala spremeni v nenehno premlevanje napak in razmišljanje o tem, kaj bi morale narediti drugače. Odgovornost nam pomaga prepoznati, kaj lahko popravimo, samokaznovanje pa nas zadržuje v preteklosti.
Podobno se lahko zgodi, ko se ne jezimo nase zaradi svojih dejanj, temveč zaradi tega, kar čutimo.
Žalost, strah, ljubosumje ali ranljivost lahko doživljamo kot znak šibkosti ali izgube nadzora. Toda čustev ne izberemo vedno in njihova prisotnost ne pomeni, da je z nami nekaj narobe. Namesto da se zaradi njih obsojamo, se lahko naučimo prepoznati, kaj jih sproža, kaj nam sporočajo in kako se nanje odzvati.
Zakaj nas groba samokritika običajno ne spremeni na bolje?
Ko se razočaramo nad sabo, se lahko zdi, da nas bo oster notranji glas spravil v red. "Kako sem lahko spet naredila isto?" "Nikoli se ne bom spremenila." "Morala bi se bolje obvladati." Tak način govora lahko za hip ustvari občutek nadzora, pogosto pa poveča sram, nemoč in izogibanje.
Samokritičnost ni isto kot iskren pogled nase. Lahko si priznamo, da smo ravnale slabo, ne da bi iz tega naredile dokaz, da smo slabe. Namesto "Spet sem vse pokvarila" lahko vprašamo: "Kaj je v tej situaciji šlo narobe in kaj lahko zdaj naredim drugače?" Namesto "Z mano je vedno nekaj narobe" lahko poskusimo: "Kaj mi pri tem še ne uspeva in kaj bi mi pomagalo?"
Tak premik ni popuščanje sebi. Gre za odnos, ki omogoča učenje. Samosočutje pomeni, da se ob napaki obravnavamo podporno, ne pa da se pretvarjamo, da napaka ni pomembna.
V štirih eksperimentih so ljudje, ki so bili po neuspehu spodbujeni k bolj sočutnemu odnosu do sebe, pokazali več motivacije za izboljšanje, popravo kršitve ali vloženi trud kot udeleženci v kontrolnih pogojih. [1] Meta-analizi intervencij, temelječih na samosočutju, sta ugotovili izboljšanja pri več psihosocialnih izidih, med drugim tudi pri samokritičnosti; učinki pa se lahko razlikujejo glede na populacijo, obliko izvedbe in merjeni izid. [2,3]
To ne pomeni, da bomo zaradi prijaznejšega odnosa do sebe vedno ravnale pravilno. Pomeni pa, da lahko napako pogledamo bolj trezno in svojo energijo usmerimo v to, kaj lahko spremenimo, namesto da jo porabljamo za obsojanje sebe. [4]
Kako se nehati jeziti nase in razumeti svoj odziv?
Ko naredimo napako, se pogosto ne ustavimo pri tem, kaj se je zgodilo, ampak začnemo napadati sebe. Očitam si, da bi morala ravnati drugače, da bi morala biti odločnejša ali da bi morala vedeti bolje. Toda samokritika nam redko pomaga razumeti, zakaj smo se odzvale tako, kot smo se. Pogosto nas le še bolj oddalji od sebe.
Če želimo nekaj spremeniti, se moramo najprej nehati obsojati in začeti raziskovati.
Če na primer na sestanku ne izrazimo svojega mnenja, se lahko vprašamo, ali nas je ustavil strah pred konfliktom ali zavrnitvijo. Ko razumemo vzrok, lažje prepoznamo, kaj lahko naslednjič naredimo drugače.
To ne pomeni, da opravičujemo svoje vedenje. Pomeni, da prevzamemo odgovornost brez poniževanja. Če lahko, napako popravimo, se opravičimo ali postavimo mejo. Če situacije ne moremo spremeniti, razmislimo, kako bi se v podobni situaciji odzvale naslednjič.
Cilj ni, da nikoli več ne naredimo napake, ampak da se iz nje nekaj naučimo, ne da bi zaradi nje razvrednotile sebe.
Do sebe nam ni treba biti vedno prizanesljive, pomembno pa je, da smo pravične. Namesto "Spet sem vse pokvarila" si lahko rečemo: "To ni bilo ok, kot sem si želela. Kaj se lahko iz tega naučim?"
Kaj lahko naredim, ko sem naslednjič jezna nase?
Najprej si vzemite nekaj trenutkov, preden začnete razčlenjevati vse, kar je šlo narobe. Zaznajte, ali ste utrujene, napete ali pod velikim strsom.
Nato si postavite štiri vprašanja:
1. Kaj se je pravzaprav zgodilo?
2. Kaj me je v tistem trenutku ustavilo ali česa sem se bala?
3. Kaj lahko naslednjič naredim drugače?
4. Kaj lahko popravim zdaj in kaj moram sprejeti, ker dogodka ne morem več spremeniti?
Če se jeza nase ponavlja, vas spremlja občutek ničvrednosti ali pomembno posega v vsakdanje življenje in odnose, je pogovor s psihologom ali psihoterapevtom lahko zelo dragocen. Ne zato, ker je z vami nekaj narobe, ampak ker je včasih lažje razumeti vzorce, ko jih ne nosimo same.
Preberite tudi:
Zakaj sem jezna na svojo mamo? Skrite travme in čustvene rane iz otroštva >>
Jeza, zakaj je ne smemo potlačiti in kako jo zdravo izraziti>>
Viri:
[1]Breines in Chen Self-Compassion Increases Self-Improvement Motivation
[2] Ferrari in sodelavci Self-Compassion Interventions and Psychosocial Outcomes
[3] Wakelin in sodelavci Effectiveness of self-compassion-related interventions for reducing self-criticism
[4] Neff Self-Compassion Theory Method Research and Intervention