Starši, predvsem mama, bi nas morali zaščititi, ko smo odraščali. Njena vloga je bila ustvariti varno zavetje, v katerem bi mi lahko bili preprosto otroci. Vendar pa se mnogi odrasli, najpogosteje v svojih 30-ih ali 40-ih letih, srečajo z globoko, nezavedno jezo do mame.
Če ste kot otrok morali biti pretirano empatični, če ste prehitro odrasli ali skrbeli za čustvene potrebe staršev, je to pogosto znak, da je bilo v sami vzgoji nekaj narobe.
Mama je naše prvo vesolje. Iz nje smo prišli in od nje biološko pričakujemo zaščito – pričakujemo, da bo tam za nas in da se bomo vedno lahko zanesli nanjo. Ko te osnovne potrebe po čustveni varnosti niso izpolnjene, nastanejo globoki podzavestni vzorci, kar potrjujejo tudi številne psihološke študije na področju teorije navezanosti .[1]
Ti vzorci se kasneje v življenju pogosto kažejo kot čustvena zlomljenost, težave v odnosih, "letanje s cveta na cvet" ali celo razvoj avtoimunskih bolezni .[2] Veliko se dogaja v naši podzavesti in se tega sploh ne zavedamo. Šele ko te vzorce ozavestimo, se lahko začne naš proces zdravljenja.
Kaj je materinska rana in čustvena zanemarjenost?
V psihologiji se pomanjkanje čustvene podpore s strani mame pogosto imenuje
"materinska rana" (angl. mother wound). Do nje pride, ko mama otroku morda zagotovi fizično oskrbo (hrano, oblačila, streho nad glavo), ne zmore pa mu nuditi čustvene varnosti, topline in potrditve. Znanstvene raziskave, kot je študija dr. Tiffany Field, potrjujejo, da ima materina čustvena nedostopnost (tudi če je fizično prisotna) izjemno negativen vpliv na otrokovo sposobnost uravnavanja čustev (čustveno disregulacijo) .[3]
Otrok, ki odrašča v takšnem okolju, se nauči potlačiti svoja čustva. Svetovno znani zdravnik in strokovnjak za travmo, dr. Gabor Maté, to odlično pojasnjuje. Opozarja, da čustvena zanemarjenost otroke nauči, da so njihova čustva nezaželena ali nepomembna, kar vodi do tega, da se kot mehanizem preživetja odklopijo od lastnih občutkov.
"Velik del tistega, čemur pravimo osebnost, ni fiksen nabor lastnosti, temveč le mehanizmi spoprijemanja, ki si jih je oseba pridobila v otroštvu." – Dr. Gabor Maté [4]
Težava nastane, ker se otrok počuti odgovornega za mamino čustveno stanje. Če se mama na primer preveč ukvarja z očetom, rešuje njegove težave ali pa je čustveno odsotna zaradi lastnih travm, se ne posveča svojim otrokom. Treba je najti balans za vse skupaj, a ko ga ni, otrok internalizira prepričanje: "Nisem dovolj dober, da bi me imeli radi."
Študije kažejo, da otroci, ki so doživeli čustveno zanemarjenost, v odraslosti pogosto razvijejo anksiozni ali izogibajoči stil navezanosti, kar močno vpliva na njihovo mentalno zdravje .[1]
Skozi oči otroka. Kako otrok doživlja rano, ki je ne razume
Ena najpomembnejših, a pogosto spregledanih resnic je ta, da se rane naredijo skozi oči otroka in otrok nima odraslih orodij, s katerimi bi razumel, kaj se dogaja. Otrok ne razmišlja: "Mama je čustveno nedostopna, ker sama nosi nepredelano travmo." Otrok razmišlja preprosto in absolutno:
"Mama me ne mara. Z mano je nekaj narobe."
Otrokov svet je egocentričen po naravi, to ni sebičnost, temveč normalna razvojna faza. Vse, kar se dogaja okoli njega, interpretira skozi prizmo sebe. Ko mama ni prisotna, ko je hladna, ko se ukvarja z lastnimi težavami ali z očetom in nima časa ali energije za otroka, ta ne more razumeti kompleksnosti odraslega sveta. Vidi le: "Nisem dovolj pomemben." Vidi le: "Moja čustva so napačna." Vidi le:
"Moram biti tiho, moram biti priden, moram biti nevidno popoln, da me bodo imeli radi."
Ta interpretacija se vtisne globoko v podzavest, ne kot zavestna misel, temveč kot telesni občutek, kot tiha prepričanja o sebi in svetu.
Otrok ne shrani te izkušnje v obliki besed, temveč v obliki čustev in telesnih odzivov, ki jih leta kasneje ne zna pojasniti . [3] Prav zato je ta rana tako skrita: nastala je v času, ko nismo imeli jezika zanjo.
Ko odrastemo, se perspektiva zamenja. Kot odrasli dobimo zmožnost razumeti mamino zgodbo, njeno lastno otroštvo, njene omejitve, njene nepredelane bolečine. Morda prvič vidimo, da je bila tudi ona žrtev, da je delala z orodji, ki jih je imela. To razumevanje je dragoceno in nujno za odpuščanje.
A tu se skriva past: razumeti z glavo ni enako kot pozdraviti s srcem. Mnogi odrasli rečejo: "Razumem, zakaj je bila taka, vem, da je imela težko otroštvo." Pa vseeno čutijo jezo, praznino ali žalost, ki je ne znajo razložiti. Zakaj?
Zato, ker rana ni nastala v odraslem umu, nastala je v otroškem telesu. In tisti notranji otrok, ki je nekoč tiho jokal v svoji sobi in si govoril, da z njim nekaj ni v redu, še vedno čaka, da ga nekdo vidi. Ne odrasla razlaga, ne intelektualno razumevanje, temveč resnično čustveno potrditev: "Imel si pravico do ljubezni. Imel si pravico do varnosti. Tvoja čustva so bila resnična in veljavna."
Dr. Gabor Maté to opisuje z besedami, ki segajo v samo jedro: "Zakaj starši ne vidijo otrokove bolečine? Ker je niso videli pri sebi." [4] Rana se tako prenaša iz generacije v generacijo in ne iz zlonamere, temveč iz nevednosti in lastne nepredelane bolečine.
Prehod iz otroške perspektive v odraslo razumevanje je torej dvostopenjski proces. Najprej moramo stopiti nazaj v otroška čustva in ne da bi ostali tam, temveč da bi jih končno prepoznali in odžalovali. Šele nato, ko notranji otrok dobi, kar je potreboval (vidnost, potrditev, sočutje), lahko odrasli um zares integrira razumevanje in začne rana celiti.
Zakaj smo jezni na mamo in ne na očeta?
Zanimiv fenomen je, da so odrasli otroci pogosto veliko bolj jezni na mamo kot na očeta, četudi je bil oče morda fizično odsoten ali celo problematičen. Zakaj? Zato, ker so naša biološka in družbena pričakovanja do mame drugačna. Že pionir teorije navezanosti, John Bowlby, je poudarjal primarno vlogo matere pri ustvarjanju varnega zavetja. Ko mama teh potreb ne izpolni, je občutek izdaje veliko globlji in povzroči specifično "materinsko rano".
Od očeta v tradicionalnih družbenih vzorcih pogosto ne pričakujemo enake ravni čustvene intimnosti, zato njegova odsotnost ne ustvari nujno enake vrste nezavedne jeze, čeprav prav tako pusti resne posledice.
Um in telo sta povezana. Posledice na fizično zdravje
Naša čustva in telo niso ločeni. Um in telo sta globoko povezana. Dr. Gabor Maté v svoji odmevni knjigi Ko telo reče ne (When the Body Says No) poudarja, da kadar smo prisiljeni potlačiti svoja čustva in potrebe, naše telo sčasoma prevzame breme in reče "ne" v obliki bolezni .[4]
Te klinične ugotovitve podpirajo obsežne medicinske študije. Raziskava, objavljena v strokovni reviji Psychosomatic Medicine, je preučevala vpliv neugodnih izkušenj v otroštvu (ACE - Adverse Childhood Experiences) na razvoj avtoimunskih bolezni. Ugotovili so, da travmatični stres v otroštvu (vključno s čustveno zlorabo in zanemarjanjem) močno poveča verjetnost za hospitalizacijo zaradi avtoimunskih bolezni desetletja kasneje v odraslosti . [2] Osebe z dvema ali več neugodnimi izkušnjami v otroštvu so imele od 70 % do 100 % večje tveganje za razvoj različnih vrst avtoimunskih bolezni v primerjavi s tistimi brez takšnih izkušenj .[2]
Ko otrok živi v stalnem stanju čustvene negotovosti, je njegov živčni sistem v kroničnem stresu (boj ali beg). Ta nenehna prisotnost stresnih hormonov sčasoma oslabi imunski sistem in povzroči kronično vnetje.
Telo, ki je leta potlačevalo jezo in žalost, začne napadati samega sebe.
Pot do zdravljenja. Ko spregovorimo, jeza bledi
Seveda to ne velja za vse ljudi, a v zelo veliko primerih se ti vzorci pokažejo. Dobra novica pa je, da se proces zdravljenja začne točno takrat, ko se teh vzorcev zavemo.
Ko začnemo govoriti o svojih občutkih, ko si dovolimo čutiti jezo, ne da bi se za to obsojali, se odpirajo nove poti. Jeza začne počasi bledeti. Ne gre za to, da bi mamo krivili ali jo kaznovali, pogosto so tudi same mame žrtve lastnih neozdravljenih travm in so delale najbolje, kar so znale.
Gre za to, da prepoznamo svojo bolečino in si damo dovoljenje, da jo pozdravimo.
Kot pravi dr. Maté: "Naučite se brati simptome ne le kot težave, ki jih je treba premagati, temveč kot sporočila, ki jim je treba prisluhniti." [4]
Prepoznati moramo, kaj nam je manjkalo, in to odžalovati. To ni napad na starše, temveč spoštovanje do lastnega notranjega otroka, ki je moral prehitro odrasti.
Opomba: Članek je informativne narave in ne nadomešča osebnega posveta z zdravnikom, psihoterapevtom, psihologom ali drugim usposobljenim strokovnjakom za duševno zdravje.
Viri in literatura
[1]Widom, C. S., Czaja, S. J., Kozakowski, S. S., & Chauhan, P. (2018). Does Adult Attachment Style Mediate the Relationship between Childhood Maltreatment and Mental and Physical Health Outcomes? Child Abuse & Neglect, 76, 533–545.
[2] Dube, S. R., Fairweather, D., Pearson, W. S., Felitti, V. J., Anda, R. F., & Croft, J. B. (2009 ). Cumulative Childhood Stress and Autoimmune Diseases in Adults. Psychosomatic Medicine, 71(2), 243–250.
[3] Field, T. (1994 ). The effects of mother's physical and emotional unavailability on emotion regulation. Monographs of the Society for Research in Child Development, 59(2-3), 208-227.
[4] Maté, G. (2003 ). When the Body Says No: The Cost of Hidden Stress. Knopf Canada. (Citati povzeti po knjigi).