Poglejmo, kaj se pri tem lahko zgodi. Najprej vidiš influencerja na morju. Nato nekoga, ki je kupil stanovanje. Potem influencerko z novim avtomobilom. Nato podjetnika, ki govori o 20.000 evrih mesečnega prihodka. Čez deset minut ne razmišljaš več o njihovih življenjih. Razmišljaš o svojem.
Kdaj je spremljanje drugih postalo ocenjevanje sebe?
Zato vprašanje ni samo, zakaj smo včasih zavistni ljudem na družbenih omrežjih. Bolj zanimivo je:
zakaj nam življenja ljudi, ki jih pogosto sploh ne poznamo, postanejo merilo za lastno življenje?
Ne primerjamo se več samo z ljudmi, temveč z njihovimi zgodbami
Pri prijatelju, ki objavi fotografijo s potovanja, se morda pojavi preprosta primerjava: On potuje, jaz ne. Pri influencerju se primerjava razširi: Ona je lepa, uspešna, svobodna in srečna, jaz pa ne. Pri podjetniku ali spletnem "guruju" lahko zveni takole: On že ve, kako se zasluži, jaz pa še vedno ne.
V vseh primerih pa se ne primerjamo samo z osebo.
Primerjamo se z zgodbo, ki jo njena javna prisotnost predstavlja: zgodbo o bogastvu, lepoti, produktivnosti, svobodi, potovanjih ali "pravem" načinu življenja.
To ne pomeni, da ustvarjalci nujno zavajajo. Pomeni le, da njihova javna podoba ni isto kot celotno življenje. Pri nekom, ki mu sledimo, pogosto ne vemo, kako izgleda njegov običajen dan, koliko stanejo vsebine, koliko projektov mu ni uspelo, kakšni so njegovi odnosi ali kako se dejansko počuti.
Poznamo predvsem izbrano javno različico. Družbena omrežja pa ravno to omogočajo: izbor, urejanje in poudarjanje uspehov ter privlačnih trenutkov. [1]
Zato ni pošteno, če svojo celotno, neurejeno resničnost primerjamo z javnimi vrhunci druge osebe. Kljub temu je takšna primerjava zelo človeška. Raziskave socialne primerjave na omrežjih kažejo povezave med navzgor usmerjenim primerjanjem, zavistjo in slabšim počutjem, vendar se odzivi med ljudmi in okoliščinami močno razlikujejo.[1,2]
Zakaj jih sploh gledamo?
Odgovor ni le: ker smo radovedni ali ker se želimo mučiti. Ljudje smo zelo občutljivi na socialne informacije. Zanimajo nas vprašanja: Kaj počnejo drugi? Kaj je zaželeno? Kaj danes šteje za uspeh? Kako živijo ljudje, ki jim gre dobro? Kam se umeščam jaz?
Družbena omrežja zadovoljujejo potrebo po povezanosti, spremljanju socialnega kroga in orientaciji v svetu. Raziskava o motivih za uporabo Facebooka med drugim navaja socialno povezanost, skupne identitete, spremljanje ljudi v omrežju in raziskovanje socialnega sveta.[3] Tudi psihološki pregled digitalnih medijev poudarja, da so motivi povezanosti in statusa pomembni za to, kako ljudje opazujemo druge, se predstavljamo in se odzivamo na socialne povratne informacije.[4]
Ne gledamo samo zato, da bi videli druge. Pogosto gledamo tudi zato, da bi izvedeli, kdo naj bi bili mi.
Nekoč smo se večinoma primerjali s sošolci, sodelavci, sosedi ali prijatelji. Danes lahko v enem večeru preidemo od potovanja prijateljice do fitnes modela, od uspešnega podjetnika do ustvarjalca, ki obljublja finančno svobodo v treh korakih. Ne gre nujno za to, da je posamezna objava škodljiva. Drugačno pa je okolje, v katerem se pred nami zvrsti zelo veliko in zelo različnih meril uspeha.
Zakaj se zdi, da to počnejo vsi?
Če v enem dnevu vidiš dvajset ljudi, ki govorijo o 10.000 evrih mesečnega zaslužka, pasivnem prihodku, AI-poslu, dropshippingu, osebni znamki ali "šestmestnem poslu", lahko hitro dobiš občutek: Očitno to počnejo vsi. V resnici si morda videl/a predvsem izbran vzorec ljudi, ki o tem javno govorijo.
To je primer pristranskosti izbora (selection bias): vidno ni nujno tudi tipično. Ljudje, ki jim je uspelo, ali tisti, ki z zgodbo o uspehu prodajajo izdelek, storitev ali svojo prepoznavnost, imajo več razlogov, da jo objavljajo.
Izkušnje ljudi, ki niso dosegli oglaševanega rezultata ali o denarju preprosto ne želijo govoriti, so v viru objav manj opazne. Zato pogostost takih zgodb ni isto kot dokaz, da je tak uspeh običajen.
Ko zavist postane občutek, da zamujamo življenje
Pri potovanjih, uspehu in denarju se zavist pogosto preplete s
FOMO (fear of missing out oziroma strah, da nekaj zamujamo). FOMO je občutek, da drugi doživljajo nagrajujoče izkušnje, iz katerih smo sami izključeni, spremlja pa ga želja, da bi bili stalno na tekočem z dogajanjem drugih.[5]
Zavist pravi: "Tudi jaz bi to želel/a." FOMO doda nujnost: "Če tega ne doživim zdaj, bom ostal/a zunaj življenja." Socialna primerjava pa vpraša: "Kako sem jaz v primerjavi z njimi?"
To pomaga razložiti, zakaj nas vsebine o hitrem zaslužku, potovanjih ali popolni produktivnosti ne le zanimajo, ampak tudi vznemirjajo. Ne kažejo samo nečesa, kar bi si želeli. Lahko ustvarijo vtis, da obstaja rok, do katerega bi morali to že doseči.
Zakaj se podobne vsebine vedno znova vračajo?
Tu pride na vrsto algoritem. Natančneje: sistemi priporočanja, ki razvrščajo in predlagajo vsebine v viru objav, na Reelsih, v zavihku Explore in drugod. Ti sistemi pri izbiri upoštevajo več vrst signalov, med njimi značilnosti objave, odzive drugih ljudi in našo preteklo dejavnost ob podobni vsebini.
Če se pri videu o hitrem zaslužku zadržimo, ga gledamo, delimo ali iščemo podobne teme, to lahko postane eden od signalov, da bi nam bile takšne vsebine zanimive. Sistem nam zato lahko pokaže več podobnih priporočil. Ne pomeni, da en sam ogled nujno sproži natančno določeno serijo videov, niti da platforma sama ustvari našo željo po denarju ali uspehu.
Gre za povratno zanko: mi kažemo pozornost, sistem se prilagaja, podobna vsebina se pojavlja pogosteje, mi pa ponovno izbiramo, koliko pozornosti ji bomo dali.[4,6]
Zato ni najbolj natančno reči, da nam družbena omrežja "perejo možgane". Bolj uporabna razlaga je, da mediji, influencerji in logaritmi ne povedo le, kaj gledati. Skupaj z našimi izbirami pomagajo ustvariti okolje, v katerem se določene podobe uspeha pojavljajo pogosteje. Kar pogosto vidimo, se lahko začne zdeti bolj normalno, bolj zaželeno in bolj pričakovano.
To velja za podobo dobrega telesa, luksuznega življenja, potovanj, nenehne produktivnosti in hitrega podjetniškega uspeha. Takšne podobe niso nujno napačne.
Težava nastane, ko jih vzamemo kot celotno in obvezno merilo uspešnega življenja.Ali družbena omrežja zato povzročajo slabo počutje?
Ne tako preprosto. Raziskave ne upravičujejo trditve, da Facebook, Instagram ali algoritem sami po sebi povzročajo depresijo. Učinki primerjanja so odvisni od človeka in okoliščin, lahko pa potekajo tudi v obratni smeri: ljudje, ki se že slabše počutijo, so lahko bolj občutljivi za boleče primerjanje. Metaanaliza 141 študij je prav tako ugotovila, da je bila večina povezav med aktivno oziroma pasivno rabo omrežij in kazalniki blagostanja majhnih.[7]
Pomembnejše vprašanje zato ni: Ali gledam? Temveč: Kaj gledam, zakaj gledam in kako se počutim po tem?
Morda ne zavidamo človeku, temveč življenju, ki ga predstavlja
Najbolj uporaben odziv na zavist ni nujno izbris aplikacije. Najprej se lahko vprašamo:
Ali res zavidam tej osebi, ali pa zavidam temu, kar njena objava v meni simbolizira?
Morda ne želimo Santorinija. Morda želimo počitek. Ne želimo nujno milijonskega posla. Morda želimo več finančne varnosti ali občutek, da naše delo šteje. Ne zavidamo nujno influencerju. Morda hrepenimo po več svobode, samozavesti ali času zase.
Ko željo prevedemo v nekaj bolj natančnega, se lahko primerjava spremeni iz sodbe o naši vrednosti v informacijo o smeri. To lahko pomeni majhen, izvedljiv korak: načrtovan prost vikend, varčevanje za izlet, pogovor o karieri, učenje konkretne veščine ali manj spremljanja vsebin, po katerih se vedno znova počutimo manjvredne.
Včasih je lahko tuja zgodba tudi koristen model: ne kot merilo naše vrednosti, ampak kot dokaz, da je določena možnost zares mogoča. To je aspiracijska primerjava, trenutek, ko ob drugem ne pomislimo "zaradi njega sem manjvreden/na", temveč "to mi pokaže, kaj bi lahko bilo mogoče tudi zame".
Družbena omrežja nam ne dajejo dokončnega odgovora, kako bi morali živeti. Ponujajo veliko podob življenja – nekatere resnične, druge selektivne, vse pa nepopolne. Ko to vemo, lahko druge še vedno spremljamo z zanimanjem, ne da bi vsako njihovo zgodbo vzeli kot dokaz, da z našo nekaj manjka.
Viri:
[1]Carraturo et al. (2023 ): Envy, Social Comparison, and Depression on Social Networking Sites: A Systematic Review
[2] Meier & Johnson (2022 ): Social comparison and envy on social media: A critical review
[3] Joinson (2008 ): Looking at, looking up or keeping up with people?: motives and use of Facebook
[4] Metzler & Garcia (2023 ): Social Drivers and Algorithmic Mechanisms on Digital Media
[5] Gupta & Sharma (2021 ): Fear of missing out: A brief overview of origin, theoretical underpinnings and relationship with mental health
[6] Meta Transparency Center: Our approach to explaining ranking
[7] Godard & Holtzman (2024 ): Are active and passive social media use related to mental health, wellbeing, and social support outcomes? A meta-analysis of 141 studies